Karnijska grebenska pot

Sto let stara bodeča žica. Strelski jarki, vsekani v skalo. Kaverne, iz katerih vleče hlad tudi julija. In ti hodiš točno po tisti črti, kjer sta se dve leti mleli avstro-ogrska in italijanska vojska za nekaj metrov kamenja.

Dobrodošel na Karnische Höhenweg. Pot številka 403, z vzdevkom Friedensweg, Pot miru. 156 km po glavnem grebenu Karnijskih Alp, natanko po avstrijsko-italijanski meji, od Silliana na Vzhodnem Tirolskem vse dol v dolino pri Arnbachu. To ni naključna steza. To je nekdanja gorska fronta iz let 1915 do 1917, ki je po vojni ni hotel nihče, od 70. let pa so iz nje gorjani naredili najmočnejšo daljinsko grebensko pot Alp, tisto, ki se spomni, zakaj se v gore ne hodi streljat.

Številke, da veš, v kaj greš. 156 km, 8500 m vzpona, 8 do 11 dni. Zahtevnost hard, in to zares: izpostavljeni grebeni, gruščnata sedla, kratki z vrvjo zavarovani odseki, mesta, kjer se ne smeš bati ne globine ne lastnega koraka. Zanesljiv korak in trdna glava nista priporočilo, sta vstopnica. Kdor se na spolzkem grušču trese, naj začne drugje.

Teren bere vojno. Zahodni del za Sillianom je divjejši, skala, sneg do sredine poletja, greben kot ostrina. Bolj ko greš na vzhod, za Plöckenpass in Nassfeld, mehkejši so hribi in bolj cvetoči pašniki. A najmočnejše je še vedno pod nogami: strelski jarki, žične ovire in vsekani položaji, ki tu ležijo več kot sto let, kot da bi fronta odšla šele lani.

Etape in koče, prava imena, brez izmišljotin. Startaš na Sillianer Hütte (2447 m), prva noč kar visoko. Drugi dan Obstansersee-Hütte nad istoimenskim jezerom. Tretja postaja je dragulj: Filmoor-Standschützen-Hütte na 2350 m, ena najvišje ležečih koč na turi, zgrajena leta 1977 in poimenovana po standschützih, domobrancih, ki so se tu na grebenu bojevali. Naprej Porze-Hütte, nato Hochweißstein-Haus. Šesta noč pripada najslavnejši koči na celi turi, Wolayersee-Hütte (1960 m) leži ob ledeniškem jezeru Wolayersee, prav v kotlu, kjer se je med vojno bojevalo; naokoli še danes rjavijo položaji in stoji vojni spomenik. Kdor ima kožo kot mrož, lahko v jezeru tudi zaplava. Sedma etapa vodi na Zollnersee-Hütte in od tam se greben počasi spušča proti civilizaciji.

In razgledi? Nad vsem tem kraljuje Monte Coglians, italijansko Hohe Warte, 2780 m, najvišji vrh Karnijskih Alp. Na enem od mejnih sedel visi Zvon miru (Friedensglocke), ki zveni čez obe strani meje, čez oba jezika. Jasen smisel celotne poti v enem tonu.

Za koga je. Za izkušene grebenarje, ki zmorejo večdnevni hut-to-hut trek z vsem, kar sodi zraven: nositi svoje stvari, spati v koči, iti tudi ob slabem vremenu. To ni družinski sprehod in ni ferata za adrenalin, to je poštena visokogorska tura z zgodovino pod podplatom.

Kdaj iti. Okno je ozko: od sredine julija do konca septembra, odvisno od snega. Prej leži v sedlih firn, pozneje grozi prva pošiljka snega. Izven tega okna so koče zaprte in greben neusmiljen.

Kako rezervirati. Koče spadajo pod Alpenverein in se v glavni sezoni napolnijo. Rezerviraj vnaprej, upravljavci prosijo vsaj teden dni prej, nekatere koče imajo tudi spletno rezervacijo, drugod zadostuje telefon. Članstvo v Alpenvereinu ti znižuje ceno prenočišča in v sili odpre vrata. Etape načrtuj po svoji kondiciji, ne po rekordu, greben bo počakal.

156 km po liniji, kjer je nekoč nekaj metrov kamenja odločalo o življenjih. Danes greš tod ti, z nahrbtnikom in zvonom miru za hrbtom. Boš šel?